Zgodba o pasijonu – Jezusovem odrepilnemu trpljenju, se pravzaprav začne v kraju Betanija, kar lahko iz hebrejščine pomeni tudi “hiša revežev”, saj “Beth” označuje hišo, “anawin” pa so bili zatirani, obubožani, ki so v svoje življenje v stiski živeli z zaupanjem v Boga in njegovo previdnost.
Evangeliji govorijo o dveh podobnih dogodkih, ki sta se zgodila v istem kraju. Jezus je prikazan pri mizi »v hiši gobavca Simona« (Mr 14,3a = Mt 26,8). Ta lik je nov v evangelijski zgodbi! O njem ne vemo ničesar drugega, razen tega, da je povabil Jezusa v svojo hišo k jedi, kljub temu, da je bil gobavec, torej nekdo, ki je bil zaradi te strašne deformacijske bolezni izključen iz družbenega življenja in mu je bilo tudi prepovedano obiskovati sinagogo in tempelj. Žena, ki ji ne vemo imena, predstavnica vseh “brezimnih” na svetu, katere dostojanstvo je pogosto zreducirano na “število” in ji je mogoče pripisati številne slabšalne lastnosti, “Ko je bil v Betaniji, v hiši Simona Gobavca, in je sedèl pri mizi, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde. Strla je posodico in ga izlila na njegovo glavo.” (Mr 14,3b).
V različici evangelista Janeza, spet v Betaniji, je Marija, Lazarjeva sestra, ki jo je Jezus obudil v življenje, ko ga je izpustil iz groba. »Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. « (Jn 12,3). Čudovit prizor teh dveh žensk je v nasprotju z odločitvijo velikih duhovnikov in pismoukov, da ujamejo Jezusa in ga obsodijo na smrt (Mr 14,1 = Jn 11,45-57). Vonj narde, ki sta ga dve ženski posuli z “odvečnim darilom” po mnenju Juda, na poseben način počasti Jezusovo glavo in noge. Maziljenje Jezusove glave nas navaja, da v njem premišljujemo trpečega služabnika, ki bo postal »sam« v mesu ubogih sveta. Maziljenje Jezusove glave z dišečim oljem počasti njegov obraz kot Sina, ki je pokoren Očetu. Jezus je zvesti učenec, ki prevzame vse poteze obraza trpečega služabnika, o katerem je razmišljal prerok Izaija. Odišavljenega Jezusovega obličja, ohranjamo v srcu in mislih globoke besede prvega berila, gledamo njegova usta in njegov »jezik učenca, da […] zna spregovoriti besedo malodušnemu« ( Je 50,4). Jezus je trpeči služabnik, ki je solidaren z vsemi ubogimi sveta, ker je človek molitvenega poslušanja Očetovih besed.
Kontemplacija ust je povezana s kontemplacijo »preluknjanega« ušesa, ki je pozoren na poslušanje Očetove volje, ohranjene v Svetem pismu: «Vsako jutro naj bo moje uho pozorno, da bom poslušal kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in nisem se upiral in se nisem umaknil« (Iz 50,4b–5). Beseda, ki jo Jezus, trpeči služabnik, naslavlja na obupane, ni tolažilni in spravljivi govor o pomenu neznosnega trpljenja in krivic, ki so pretrpljene v tkanju odnosov. Iz poslušanja kot ljubljeni učenec postane tiho “bitje” v vsakem obstoju, ki ga je razočaralo in zatiralo zlo bolezni ali raztrganine odnosa. Tisti, ki se nezaupljivi do življenja počutijo razumljene, ker je Jezus izkusil vso dramo hudobnih, ki so načrtovali in želeli njegovo trpljenje in smrt na križu.
Celotna danes slišana zgodba o pasijonu nam predstavlja Jezusa kot trpečega služabnika, ki se v tišini sooča s tem, da ga je Juda izročil oblastem, od oblasti Pilatu, od Pilata množici, od množice do kalvarijskega križa. Na sojenju v Sanhedriju je veliki duhovnik »spraševal Jezusa in rekel: »Ničesar ne odgovarjaš? Kaj ti pričajo proti tebi?« On pa je molčal in ni nič odgovoril« (Mr 14,60-61a). Edine besede, izrečene v tem kontekstu, pogumno oznanjajo pravo identiteto Jezusa: Ko je veliki duhovnik vprašal: »Ali si ti Kristus, blagoslovljeni Božji Sin?« Jezus je odgovoril: “Sem!” In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči in prihajati z nebeškimi oblaki« (Mr 14,61b-62). S citiranjem Danielove knjige 7,13 in psalma 110,1 Jezus ni le oznanil svoje božanske pripadnosti, ampak je skrivnostno rekel, da je zaradi tega, ker je »Božji Sin«, solidaren z vsemi »svetniki Najvišjega« (Dn 7,18.22.27). ), to je z vsemi možmi in ženami, ubogimi, trpečimi, z zaupanjem izročenimi Bogu v njihovih situacijah stiske in preganjanja. Jezus, pred Pilatom, poleg odgovora “Ti praviš” na vprašanje “Si ti judovski kralj?” (Mr 15,2) je ob obtožbah velikih duhovnikov in novem Pilatovem zasliševanju molčal: »Ali ne boš nič odgovoril? Poglejte, koliko stvari ti očitajo!« Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil« (Mr 15,4-5). Jezusov molk v vsej zgodbi njegove smrtne obsodbe, bičanja, poti na Kalvarijo s križem na ramenih, križanja je prekinil le vzklik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34).
To ni bil krik obupa, ampak je bila molitev 22. psalma, ki smo jo danes molili, v kateri se je Jezus z okrvavljenim srcem soočil s trpljenjem, a hkrati zmožen samozavestno priklicati »očetovo bitje« tudi v tako zlobne situacije : »Ti pa, Gospod, se ne odmikaj, moja moč si, hitro mi pridi pomagat« (prim. Ps 22,20). Jezus sam je, tako kot vsi trpeči na svetu, živel s tem upanjem, da bo dal zveličavni pomen tudi tej izkušnji navideznega neuspeha življenjskega ideala: »Ti si mi odgovoril. Tvoje ime bom oznanil svojim bratom, hvalil te bom sredi zbora« (Ps 22,22b-23).
Maziljenje Jezusove glave nas torej spominja na Jezusov molk, solidaren z vsemi revnimi na zemlji, sposoben dostojanstveno soočiti z vsemi bolečimi fazami trpljenja, kot trpeči služabnik, ki zna narediti »svoje obraz trd kot kamen, vedoč, da se ne bo osramotil« (Iz 50,7). Na misel pridejo besede predstavitve služabnika Jahveja iz iste knjige Izaijeve tolažbe: »Ne bo kričal in ne povzdignil svojega glasu, ne bo dal slišati svojega glasu na trgu, ne bo zlomil strtega trsta, ne bo ugasnil stenja z dolgočasnim plamenom; oznanjal bo pravico z resnico« (prim. Iz 42,2-3). Pravica, ki jo bo vstali Jezus oznanil vsemu človeštvu, je dostojanstvo »ljubljenega Očetovega sina« vsakega človeka, začenši od najrevnejših in najbolj zatiranih. Z vstalim Kristusom, ki je navzoč v telesu ubogih, ko trpeči odkrije to pravo dostojanstvo, se začne proces spreobrnjenja in osvoboditve. Nič ni izgubljeno. Celo izkušnjo zla zelo boleče izgube, kot je Jezusov križ, lahko spremeni “obstoj” Očeta s svojim “Duhom” v dogodek odrešenja za vse in človek postane “luč sveta”. Vesela in upanja polna navzočnost za tiste, ki so še vedno potopljeni v temo nesmiselnosti življenja.
Maziljenje Jezusovih nog po Mariji, Lazarjevi sestri, nam da v njem premišljevati trpečega služabnika, ki nam kaže edino pravo pot življenja: pot ponižnosti. Jezusove noge postanejo simbol njegove sestopne poti, njegove poti izpraznitve, samoizpraznitve, prepustitve Očetovi volji, ki je zaznamovala celotno njegovo zemeljsko poslanstvo, do vrhunca njegove smrti, smrti na križ. Pot Jezusove ponižnosti je globoko izražena v besedah kristološke hvalnice Pisma Filipljanom, ki smo jo slišali kot branje apostola Pavla: »Kristus Jezus, čeprav je bil v Božjem stanju, se ni menil za ta privilegij biti podoben Bogu, vendar se je izpraznil s tem, da je prevzel stanje služabnika in postal podoben ljudem. Ker je bil na videz prepoznan kot človek, se je ponižal tako, da je postal pokoren do smrti, in to smrti na križu« (prim. Flp 2,6-8). Preden je Marija umila noge svojim učencem, je Jezusu »umila« noge s pretirano količino nardovega olja.
Ko na veliki četrtek vsaj v duhu začutimo, da nam Jezus umiva noge, se tudi mi čutimo povabljeni, da s svojo svobodo izberemo pot ponižnosti kakor Jezus; izbira, ki se prevede v življenjski slog diakonije, to je tkanja vseh naših odnosov z izzivom brezplačnosti: »Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, umil noge, morate tudi vi umiti noge drug drugemu. Kajti zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,14-15). Na ulicah sveta bomo živeli v skladu z izpovedjo vere rimskega stotnika: za nas je Jezus »resnični Božji Sin« (Mr 15,39) in z besedami, skladnimi z našimi dejanji, bomo lahko oznanjali, da je “Jezus Kristus Gospod!” v slavo Boga Očeta« (prim. Flp 2,11).
